header

Zvok

Zvok

V ožjem pomenu definiramo kot zvok le zvočno valovanje s frekvencami v slišnem območju človeškega ušesa, to je med 20 Hz in 20.000 Hz. Zvok z nižjimi frekvencami imenujemo infrazvok, z višjimi pa ultrazvok. Gongi proizvajajo frekvence tudi izven našega slušnega polja. Tudi sicer je gong inštrument z največjim razponom frekvenc, tonov, nadtonov, podtonov...

Zvok, ki ga sestavlja ena sama frekvenca, imenujemo ton. Spekter tona je črtast, z eno sinusno sestavino. Zven je zvok, ki ga sestavlja več sinusnih sestavin z različnimi frekvencami, navadno osnovni ton in višji harmonični toni (alikvotni toni), katerih frekvence so celoštevilski večkratniki frekvence osnovnega tona. Tudi spekter zvena je črtast. Šum je zvok, v katerem so v večji ali manjši meri navzoče vse sinusne sestavine v nekem frekvenčnem intervalu; njegov spekter je zvezen. Zvočne kopeli, kjer se gong igra z intenzivno jakostjo, imenujemo kopeli belega šuma.

Zvok gonga uravnava delovanje obeh možganskih polovic. Naše telo nekaj zvoka odbije, nekaj ga absorbira, nekaj pa ga spusti skozi. Frekvence gonga so harmonične, zato na telo in um delujejo pozitivno. Večino zvoka zaznavamo s pomočjo čutila za sluh, nekaj pa tudi s čutili za tip. Ko se prostor, kjer se igra gong napolni z zvokom, nastane zvočni »bazen«, čemur pravimo kopanje v zvoku ali zvočna kopel. Še nekaj časa po kopeli je naše telo uglašeno na naravno frekvenco.